Ženske kraljujemo doma, moški pa...

Dandanes je težko bit moški.

Kolikokrat sem od none slišala, da moram jaz skuhat kosilo, ker sem ženska.. Ne štejem več, že nekaj let ne. Pa da moram likat, pa prat, pa .. a veste.. posodo pomit, ker ženske skrbijo za hišo, fantje pa delajo zunaj.. čeprav, vam povem, da v mojih 16 + letih nisem še videla mojega brata, da bi zunaj naredil kaj več, kot pokosil..  Mislim, saj bi... Ampak tudi zunaj ni več tisto, kar je bilo...

Torej.. Ne bom se dosti jezila glede tega. Stara šola, stare navade, železne srajce.. Ali kako že gre. Teh vsaj likat ni treba, čeprav so še najbolj zmečkane..

Zunaj več dela ni. To je bistvo zgodbe. Ker nimamo njiv, ker se ogrevamo na nafto, ne na drva in ker nihče ne hodi past krav. Delo zunaj se je sumljivo skrčilo. Pa da ne bom krivična. Vem, da še obstaja, samo najdet ga je treba. To pa nam večinoma ne gre. Ker namreč. Če ne opereš cot, se ti zatikajo ob noge in če ne pomiješ posode, prej ali slej ne boš imel več v čem kuhat. Ampak če ne boš posekal veje, ali pa posadil drevesa (ker če ni drevesa, ni veje)... ne bo tvoje življenje nič slabše.

Torej je to rešeno. Če ni dela zunaj, naj naredijo kaj noter. To pravim za tiste, ki imajo še vedno mentaliteto iz prejšnjega tisočletja in proizvajajo tipe, ki ne znajo skuhat pašte.

Problem smo ženske. Tiste, ki ne dovolijo, da pridejo v kuhinjo, ker je to "ženski" prostor in je njihova naloga, da prinesejo hrano na mizo (to je približno tako, kot da bi rekli, da hrana raste v trgovinah), pa tudi tiste, ki si želimo pomoči. Ker namreč,.. Mi hočemo pomoč. Ampak hočemo, da naredijo tako, kot bi naredile me. Kar je pa praktično nemogoče. Zato naredijo po svoje, mi se usajamo, se deremo in naslednjič naredimo same, ker njihovo ni dovolj dobro. In se hkrati jezimo, da nam nikoli ne pomagajo.

Skratka.. Kar vam hočem povedat.. Ženske moje, dandanes je težko bit moški. Zunaj dela nimaš, not pa nisi dovolj dober. Naši fantje so ljudje brez zemlje. Dobesedno.