Poglejte te pršutke

Zelo sem vesela. Končno, končno, končno. Že ko so prvo objavili, sem bila vesela, sedaj pa sem čisto navdušena. Verjetno se vsi spomnemo tega filmčka, ki je pred meseci veselo krožil po Facebooku. Mene je takrat resnično očaral in po eni strani tudi razveselil, ker sem videla, da izberejo deklice raje barbike, ki so bolj realne, kot pa visoko idealizirane suhe štange. In sedaj... še barbik!

Kar sem danes prebrala je tale zadeva o novih barbikah, ki bodo imele bolj normalne obsege.. saj veste.. če bi bila prava barbika živa, bi zgledala približno tako:
Sexy, ne? In s takimi punčkami smo se mi in naše zanamke, pa tudi zanamci (in s tem ni bilo nič narobe, pa še vedno ni) igrali. Narobe je bilo, da so bile take punčke sploh dostopne.

Naj vam razložim. Spomnim se, kako je bilo, ko sem se še sama igrala z barbikami. Pri meni se je to dokaj zavleklo, ker nisem imela tablic in teh neumnosti, ki jih še vedno nimam, imajo jih pa otroci, ki jih potem take tablice varujejo namesto staršev in varušk.

Skratka.. kje sem ostala.. Ah, ja. V glavnem, igrala sem se s temi punčkami in ker so bile moje barbike sicer vedno premožne, sama pa malce manj, so večkrat nosile obleke, narejene doma. Kot sem večkrat tudi jaz.

In veste kaj? Niso šle gor. Čez joške namreč. Ker.. če si hotel narediti tako ozek pas, da bi ji stal lepo tesno ob telesu, potem blago ni šlo čez joške. Prevelike. In še danes se spomnem, kako sem merila kakšne so razlike, ker je bila ona tako lepa.. jaz pa tako.. okrogla. Kar je bilo narobe. Ker namreč, kar se take korporacije ne zavedajo je, da se majhne punčke (in fantje) identificirajo s svojimi plastičnimi deklicami. Ker nima barbika družine, ampak jo ima otrok. In ker tako otroci izživijo svoje želje, svoja stanovanja, svoje ideje o oblekah, o avtih, o vsem. In ja, tudi če ni dokazano. Če si ti dve leti v svojem virtualnem svetu lepa, dolgonoga, prsata blondinka, ki ji lasje vedno padajo pravilno na obraz in ki imajo pas v obsegu šivankinega ušesa, potem pa prideš naenkrat v puberteto iz tega in se pogledaš v ogledalo in vidiš, da si okroglolična rjavolaska, po možnosti s krivimi zobmi... AUČ. To je trd pristanek na realna tla. In potem se tvoja samozavest zmanjša z epsko hitrostjo, razen seveda, če si tak kot tale Valerija, ki ima plan, da bo živela od sončne energije.

Vesela sem. Ker bodo prihodnje generacije imele lahko barbike, ki bi jim moj oče rekel, da so malo debelčkane. Tako kot to reče o meni. In ker bodo imele mogoče malce šlaufkov, ker bodo njihove roke malo širše in ker bodo njihovi pršutki tako.. mesnati. Ker so to prave ženske. Take, ki lahko skrbijo za svojo družino. Take, ki ne planirajo živet od fotosinteze. In veste kaj.. to me veseli.