Učenje, mojega srca trpljenje

Čez dva tedna začnejo izpiti, meni pa še jasno ni, kje bom dobila vse zapiske, kaj šele kdaj se bom vse naučila. Kje naj sploh začnem.. Oh.. vse to tuhtanje je kar izčrpajoče, mislim, da bom začela s kratkim spancem.. ZNANO?



Izpiti so DOBESEDNO pred vrati in morem priznat, da me že malo stiska. Malo, nikakor pa ne dovolj, da bi se lotila. Saj veste... najprej zbirat zapiske in gradiva. Sedaj sem še v stanju smiljenja sami sebi, ker se vse začenja. Torej, mentalne priprave.

Saj poznate potek. Ponavadi ga vsak študent, razen tistih treh, ki so skrajno pridni in ponavljajo vse sproti, pa tudi tistega srečneža, osovraženega od vseh, ki mu naravno potegne snov... Vsi poznamo kakšnega takega. Ali v mojem primeru - tako. Dali smo  ji nickname Supersajan.

Potek študija se ponavadi začne z globokim žalovanjem, ker se začenja obdobje sedenja na riti in izolacije od ostalega ljudstva. Stresna vijuga se začne počasi a vztrajno dvigovati. (to je pri meni navadno dva tedna pred izpitnim obdobjem).

Po enem tednu se vijuga že kar dvigne, prav tako se poveča dnevni vnos hrane, na žalost pa še vedno ne znanja. Počasi začnem iskati zapiske in delati paniko po svetu, dokler me sošolke ne naderejo, ker me več ne morejo prenašati. Začenja se odštevanje.

Šest dni do prvega izpita. Počasi začenjam dobivat nočne more o profesorjih in tem, kako ne znam. Začenjam brati zapiske. Stresna situacija je izven kontrole. vsake toliko se zjočem brez razloga. Moje spanje se skrajša, kar naenkrat se zbujam skrajno zgodaj, zvečer pa ne morem zaspati. Hrana priteka vame v potokih, navadno tudi kava (sedaj, ko ne pijem več kave bom verjetno umrla).

Pet dni. Iz 25-letne študentke sem se spremenila v jokajočega dojenčka. Prešli smo na obdobje, ko se tolažim, da imam še časa. Saj imam. Še pet dni. Saj se lahko naučim. Nekateri pravijo, da so se v dveh dneh (lažnjivci!).

Štiri dni. Obdobje samotolažbe je zamenjalo obdobje samoobtoževanja. "Zakaj se nisi začela prej učit, zakaj?!" Dnevni vnos hrane je obupno visok. Prav tako kave. Večino spite tekočine izjočem. Začne mi primanjkovati robčkov.

Tri dni do prvega izpita. Moj telefonski račun se nenadoma zviša za 500%. Vse sošolke morajo izvedeti (ker sošolcev nimam), kako nesrečna sem zaradi snovi, ki je totalno pretežka. Vse moram vprašat, kaj bodo pa one povedale, če dobijo vprašanje XY. Hranjenje je na višku in postaja moja poglavitna dejavnost tekom dneva. Zaradi kave me začne bolet želodec.

Dva dneva: totalna panika. Spanje se skrajša na nekje 6 ur. Hrana se neprestano vnaša v telo. Telefonske pogovore zamenja nemočno hlipanje, sošolke pa mi grozijo s smrtjo, ker sem že preveč tečna. Tiste z manj kilometrine mi prepovejo, da jih kličem, ker naj bi jih skrajno preveč živcirala.

En dan: Prosim, naj pride sladka smrt. Moj želodec je umrl. Kava je ubila občutek za lakoto, za žejo, za karkoli, razen občutka strašne žalosti. Če je niste še občutili v želodcu, tam žalost boli. Telefonski pogovori se končajo. Nimam volje za pogovor. Hranjenje se zaključi. Mogoče se mi uspe v enem dnevu izstradat do smrti. Okoli poldneva pomislim, zakaj nisem alkoholik, morda bi mi bilo lažje. Postanem bulimik. Bruhanje vse, v zadnjem tednu nakopičene hrane. Spanje... kdo ga potrebuje. Mogoče bom umrla v naslednjih petih minutah in potem bom spala za vse večne čase. Zapiski me spremljajo povsod, tudi tam, kamor gre še cesar peš. Ja. Robovi na njih se počasi cufajo. Tolažim se s tem, da me bo papir pokopal pod sabo.

Večer: Ne jočem. Ne bruham. Ne spim. Nič. Upam, da bo ponoči življenje odteklo iz mene. Karkoli bo, vsaj konec je blizu. Počasi se spravim gledat dokumentarce o rimskih sužnjih. Tolažim se s tem, da bi bilo moje življenje hujše, če bi bila rimska sužnja. I guess...

In potem... Jovo na novo.

-------------------*----------------------------

Ja, tako to zgleda. In ne, da bi me kaj naučilo, vedno je enako. Dokler me ne zagrabi totalna panika, se ne bom zganila. Tukaj pa je nekaj napotkov, kako se spravim, ko je res že nujno.

1. Izklopite elektronske naprave. Ali pa, še bolje, jih dajte čez dan nekomu, da jih čuva. Resno, brez Facebooka imate dnevno 5 ur več.

2. Začnite obupno zgodaj. Zame velja to pred osmo uro. Takrat, ko moje telo še ne razume kaj počenjam. Skuham mu kavo, požrem pol hladilnika in sem pred osmo že za mizo, ker se do osmih še ne zavem kaj počnem in se tako kar znajdem pred zapiski.

3. Opremite se s slikami, ki vam vzbujajo slabo vest. To deluje vedno. Vsaj zame.

4. Preverjajte svoje znanje sproti. Tako boste videli, koliko še ne znate in vas bo panika povsem prevzela. V paničnem stanju se sama naučim več.

5. Najdite dobre, dobre, dobre sošolce, ki so vaši prijatelji (in resno, hvala vam, ker mi rešujete življenje) in s katerimi boste skupaj jokali po telefonu. Skupinsko je težo izpitov lažje nositi.

Seveda pa sem odprta tudi za nove predloge. Ima kdo kakšen boljši način, da se človek spravi za bukve?