Popotovanje na škrge

Vredu. Preden se vsi začnete jezit, zakaj vas nisem poklicala... bila sem bolna in bila sem doma samo za en dan. In ne, ne bom prihajala bolj pogosto domov, ker se mi nikakor ne da ubadati se s prevozi. Nikakor. Že v petek sem skoraj izumrla, ko so me natrpali v majhen avto, skupaj s še tremi drugimi potniki. In voznikom.

Ne razumite me narobe. Razumem, da je super prijazno od ljudi, da se ponudijo in peljejo domov za samo 5 eur, pa tudi sama bi lahko pogledala koliko ljudi namerava peljati. Vem, da sem si skorajda sama kriva. In vem tudi, da ni vedno tako, nekateri avti so skrajno prostorni.

Ampak poglejmo resnici v oči. Študentje se največkrat ne peljejo v Ljubljano v enoprostorcih, ampak v minimalnih avtih iz stopetdesete roke, ki si jih lahko privoščijo. Ampak veste kaj.. za tistih pet evrov ne... bi lahko enega spustili, ker ne naredi tako velike razlike. Če veš, da imaš najmanjši avto na svetu, potem prosim, PROSIM, bodi tako human in vzami tri potnike (+sebe).

Namreč, veš...spredaj sedet je v takem avtu skrajno lepo in komot, zadaj se pa piše drugačna zgodovina. Od tega, da si cel skrčen in ne moreš dihat, ker se tvoj prsni koš ne more raztegniti več kot toliko v levo ali desno (ker je tam drugi prsni koš), pa do tega, da se tako objeti zelo, zelo grejemo.

Resno. Nisem ravno najbolj suha oseba v Sloveniji, pa tudi najbolj debela. Ampak vam povem, da sem dihala celo pot zelo plitko. In se grela s puncami, s katerimi smo v eni uri postale zelo intimne. Ker nismo mogle drugače. V bistvu se nisem mogla niti privezati, ker nisem mogla premikati rok. Poleg tega smo se grele, ker pač.. aveste, če se tri osebe drenjajo na najmanjših zadnjih sedežih ever, potem pač pride do tega, da se segreješ. Verjamem pa, da je njemu bilo hladno, ker je ves čas grel avto, da sem dobila občutek, da sem v pragozdu, kar je sicer bila vedno moja velika želja, me je pa izkušnja (v taki obliki) izjemno razočarala.

Skratka, dragi vozniki, ki nameravate vozit domov. Razumem, da bi radi iztržili čimveč, kar se da. Ampak veste, eno uro se še nisem izvežbala, da bi lahko obstajala brez kisika na milijon stopinjah. Za naslednjič sem si shranila številko. Kliče se: Ne s tem, sardelčkanje!