Moja vera

Ok. Še to zapišem, pa končam s to temo. Da pomirim tudi jaz svoje živce. V zadnjih mesecih se je veliko govorilo o veri, pa priznam, da tudi sama nisem ostala nikomur nič dolžna.. Sedaj pa je RES že čas, da se neham usajat nad verami in povem o njih tudi kaj dobrega. Tako.


Vzgojena sem bila v krščanski veri, torej imam vse možne zakramente, ki sem jih hote ali nehote prejela. Pa to ni moja vera. To je vera mojih staršev. Ker po pravici povedano, do 16. leta nisem vedela niti kaj je najbolje obleči za v šolo in vsi, ki ste z  mano obiskovali gimnazijo to veste, kaj šele v kaj je pametno verjeti. Pa ne, saj me je glede tega srečala pamet prej, kot glede oblek. I guess.

S tem ne mislim, da je s krščansko vero kaj narobe. Niti najmanj. Vsak veruje v kar veruje in če boste pogledali malo vere, od daleč seveda, boste opazili, da imajo vse enake zapovedi, ki jih imajo vsi osebki, ki imajo najmanjše vrednote. Torej, da spodbujajo poštenost, spoštovanje staršev, spoštovanje drugih ljudi, idr., obsojajo pa laži, nepoštenost, izkoriščanje, ... no, saj imate idejo.

V glavnem. V kar verjamem so splošne vrednote, ki so gor napisane. Da si dober človek. Verjamem, da če se potrudim, lahko zadeve dosežem. Verjamem v to, da smo vsi enaki, da smo narejeni zato, da živimo na Zemlji v sožitju, v ravnovesju. Kot enakovredna si bitja. Verjamem, da smo med seboj povezani. Verjamem, da imamo energijo (saj veste, ko je nekdo zraven vas slabe volje in potem ratate še vi, ker vpliva energija na vas). Verjamem, da umremo. Da se rodimo. Da je prijaznost bistvo življenja. Da zvečer ležeš v posteljo brez obćalovanja in samoobsojanja. Z mirno dušo. In veste kaj še.. Verjamem v nove priložnosti. Znova in znova in znova.


Nisem kristjanka. Nisem muslimanka, niti budistka, nimam vere, ki bi pobirala od mene denar. Nimam denarja :)

Imam vero v soljudi. V življenje. In to je najboljša vera, kar jo premorem.