Maybe she's born with it. Ali pa si je iztaknila oko.

Toliko stvari je... Lahko bi jokala zaradi slabega počutja, zaradi žalosti, zaradi veselja, zaradi razočaranja v ljubezni, od smeha, od bolečine, od jeze, od ljubosumja, od slabosti, od norosti.. od mnogih stvari.

 In zakaj jaz jočem... zaradi trepalnic.

Ja, prav ste prebrali. Zaradi trepalnic jočem in to vsak dan.


Na moji glavi raste cel gozd ravnih rjavih (in vmes, priznam, tudi kakšen siv) las; očitno pa so se trepalnice odločile, da če so že lasje ravni, tudi one ne bodo izstopale. In se nočejo zvit. Nikakor. Sploh vam ne morem povedati koliko različnih maskar sem že preizkusila, pa so vse čudovito podaljšale moje pahljačke, zvile se pa niso čisto nič in na koncu sem razočarana ugotovila, da imam možnost iti v javnost kot kamela, ali pa pač zbrisat vse iz obraza.

In tako nisem nikoli, res nikoli uporabljala maskare. Vsi so se spraševali zakaj (zdaj veste). Niso tudi vsi tega sprejeli. Moja sošolka je bila npr. prepričana, da ne znam uporabljat maksare, pa se je potem prepričala sama v lastnost mojih trepalnic, da ostajajo forever čisto ravne. Pa ne govorim ravne kot so naravno ravne trepalnice. Ne, namazane so bile še bolj ravne, kar je resnično zgledalo smešno.

No, pred kratkim sem se odločila, da bi pa morda ponovno preizkusila. Tokrat s kleščami. Oz., s tole pripravo, kakorkoli se že imenuje. ---->>

In iskreno lahko povem, da deluje,pa tudi, da jo sovražim iz dna srca. Ker a veste.. nikoli nisem verjela, da se lahko uščipneš v oko.. do sedaj. In veste kaj še? To boli, zelo boli. In sploh ne morem ugotovit postopka.. ker ne verjamem, da so narejene za ščipanje. Upam vsaj.

Ker je to sicer najbolj pripravna mučilna naprava na svetu. In ja, priznam, da nimam pojma kako se jo pravilno uporablja. In da bi potrebovala navodila.

Vsako jutro se pred ogledalom zjočem. Potem pa odidem, z zvitimi trepalnicami in zabuhlimi očmi ven med ljudi.