Mučeniška torta (Če obstaja možnost, da gre narobe več stvari, bo šla narobe tista, ki bo povzročila največ škode.)

Včeraj je bil dan mučenikov.. ker je bojda življenje z ženskami skrajno mučno. Zato sem se odločila, da bom spekla mojemu ubogemu mučeniku torto. Na srečo imam takega mučenika, za katerega je peči sila enostavno, edino pravilo, ki se ga moram držati je: VELIKO ČOKOLADE! Na žalost se pa lahko tudi peka za najmanj zahtevne naslovnike sprevrže v pravo katastrofo.. v tem primeru zame.

Kaj se je torej zgodilo: potek je bil približno takšen: nekje sredi predavanj sem se odločila, da bi spekla torto in se zato odpravila na kulinariko (ker sem po petih letih na ff končno odkrila kako se povezati na wifi in se je s tem najverjetneje moje šolanje zaključilo). Odločila sem se za sila enostaven recept Ferrero torte, ki ga je (po komentarjih sodeč) možno speči odlično tudi, če ti vmes za kakšno uro zmanjka elektrike.

Po predavanjih sem torej šla v napad na Lidl, ker nisem premožna. Potem sem se odločila, da bom verjetno prej doma, kot pa, če grem na bus, kar je pomenilo smrt za moje roke (RES mi ni jasno, zakaj po toliko raziskavah in inovativnih iznajdbah, ne morejo narediti vrečke, ki mi nebi razrezala roke takoj, ko nesem stvar težjo od 1g.).

Prišla sem torej domov, vsa zmatrana in lačna, požrla vrečko tortilj in se lotila peke. Na začetku je zgledalo kar obetavno (beri: dokler sem mešala stvari), nato pa se je začela peka. Moja pečica, res je ne morem pogruntat, se je odločila, da bo tega dne peka ekstra hitro in močno. V receptu piše, da se peče 30 min na 200 stopinjah, jaz sem jo 20 minut na 180 stopinjah, pa se je vseeno naredila lepa črna skorjica. Torej, ni mi preostalo drugega, kot da to zdrsam z nožem. Od tu je pa potem šlo vse le še navzdol.

Imela sem idejo, da torto naredim na dvignjeni mreži, kot to delajo v slaščičarnah, da potem lepo zalijejo torto s topljeno čokolado in na krožniku ne nastane packarija (ker bi torto postavili na krožnik šele potem, ko bi bila že vsa čudovito okrašena). Moja torta pa je imela drugačne namene.

Najprej se ji je zdelo strašno fajn, da se je začela drobit ob robovih, ko sem jo rezala na plasti. Čudovito. Že tu sem izgubljala živce. Pravi izziv pa je nastal, ko se je pri drugi plasti nadeva ta odločil, da bi bilo skrajno adrenalinsko, če bi sprožil plaz. Moja torta je začela drset ob robovih navzdol (sila gravitacije: evo kje pride fizika v poštev). Torej, ne bomo se predali, sem se odločila, da zvrnem to torto na krožnik in tako rešim, kar se rešiti da. Saj veste.. v tem trenutku sem pekla že dve uri in ne bomo vrgli dveh ur kar tako proč.

Dobra ideja in večinoma velja, seveda pa ne pri moji torti, ki se je pri obračanju razletela na vse strani kuhinje (in pri tem moram poudariti, da sem imela neizmerno srečo, da ni bilo doma moje cimre, saj me najverjetneje nebi bilo danes tu z vami, če bi to videla). V tem trenutku sem bila že na robu živčnega zloma. Moj projekt peke se je prelevil v projekt pucanja kuhinje.

No, seveda se je zataknilo tudi pri oblivanju torte. Ker namreč, zakaj se pa nebi. Saj je šlo že do sedaj vse takoj fajn. Čokolada se ni prelivala, še mazat se ni hotela. In bolj kot sem se trudila, da bi jo razmazala, bolj je vlekla za seboj preostale kose torte, ki so se še držali sredine.

Izkupiček dneva: 

Torta, ki je zgledala tako ogabno, kot bi jo nekdo že prebavil, moj živčni zlom in dvourno jokanje fantu po telefonu, ker je torta ogabno grda, on si je pa res letos zaslužil ta praznik. Ker je bil pravi mučenik.

p.s. Slike seveda niso moje, ampak iz interneta... ker se trudim ohraniti še kaj dostojanstva po včerajšnjem polomu.