Življenje je lepo (ali jezna reakcija nase)

Danes vam bom povedala posebno zgodbo o tem vikendu. Ta vikend sem bila na dogodku, kjer so se ljudje veselili in so plesali in pili in jedli... in se imeli lepo. in na tem dogodku sem spoznala prečudovito osebo, ki bi nam morala biti za zgled. Ta oseba, ne bomo povedali ne spola ne česa drugega, je prišla na dogodek, pomagala kjer je lahko in se zabavala, kolikor je lahko, brez, da bi se obremenjevala kaj si drugi mislijo. In to, dragi moji, je bilo čudovito. Naj vam povem, da ko je prvič stopila na plesišče, kjer je začela s svojim posebnim plesom, so vsi gledali zelo postrani in se prikrito smejali, ampak kar se je zgodilo kasneje, je živ dokaz, da pristnost vedno zmaga nad zategnjenostjo norm. Ta oseba je torej začela plesat po svoje, s svojimi koraki in s svojim ritmom.. in ko so ljudje videli, kako zelo se zabava in kako zelo dobro izpade, da tako pleše, s srcem, so začeli oponašati tak ples. Na koncu večera smo že vsi plesali na način, kateremu se je večina na začetku posmehovala. In to, da so tako popadale zavore, je bilo čudovito.




In to mi je dalo misliti. In potem sem postala jezna nase. Jezna pa sem postala, ker sem se spomnila, da sem nekoč tudi jaz bila taka, da sem plesala, ko se mi je zljubilo in tako, kot sem čutila, da sem se smejala naglas in da sem pela, čeprav nimam posluha. In, da sem bila srečna sama s seboj, ker sem bila sama sebi všeč. In potem sem začela razmišljat, kaj za vraga se je zgodilo, da sem to osebo, ki sem jo imela tako rada in me je tako osrečevala, izgubila. Evo, kaj sem ugotovila: upoštevala sem dobesedno vsa svoja navodila, da bi bila nesrečna. Nekje po poti sem dobila občutek, da me bodo ljudje imeli rajši, če postanem taka, da bom njim všeč, če se bom obnašala tako, kot mislijo oni, da je prav in če bom oblečena tako, da bo njim všeč. In kar je najhujše, raje kot da bi izgubila njih, ki me omejujejo in mi dajejo občutek, da sem slabša, ker nisem po njihovi volji, sem izgubila sebe in začela verjet, da sem res slabša. In, dragi moji, to ni lep občutek.

Zatorej sem sedaj sklenila naslednje: Smejala se bom, kot bom sama hotela in ko bom sama hotela. Pela bom, če bom znala besedilo, ali pa, če ga ne bom. Plesala bom, kot bom sama hotela plesati in moji lasje bodo kmalu roza, ker si jaz tako želim. Če bodo ljudje hoteli, bodo plesali z mano, ravno tako, kot so plesali s tisto osebo iz zgodbe o današnjem vikendu in če bodo hoteli, bodo lahko preživljali čas z mano. Zakaj bi morala jaz imeti občutek, da nisem dovolj resna, dovolj dobra ali dovolj karkoli samo zato, ker nekateri nimajo dovolj razčiščeno pri sebi, da bi vedeli, da to, kako se obnašam jaz, ne pove nič o tem, kdo so sami. In zakaj bi morala imet slab občutek zato, ker sem vesela in ko sem vesela, to izražam bolj ekspresivno, kot večina. Zakaj bi se spreminjala zato, da bom drugim všeč, spreminjala se bom zato, da bom sebi všeč in spremenila bom tisto, kar se meni zdi potrebno spreminjanja. In na koncu, ko bom zjutraj ustala, bom lahko rekla, da sem čudovita. Ker bom sama sebi všeč. In bom srečna.

Torej, kar hočem povedat vsem: Bodite srečni. Postavite svojo srečo pred tujo. Nihče ne ve, kakšni morate biti bolje od vas, ker vas nihče ne pozna tako dobro, kot se poznate sami. Delajte stvari, ki vas osrečujejo. Če se veselite bolj naglas, kot se drugi, potem uživajte v svojem veselju, kdo ima pravico, da vam jo krade ali omejuje? Smejte se naglas in plešite iz srca. In, ko vam ljudje rečejo: Preveč si glasna. Iščeš pozornost. Nehaj pit, ker si potem sitna. Ne oblači se tako vpadljivo. Bodi manj otročja. Včasih zveniš neumno., se nasmehnite in zamahnite z roko. Če želijo tako osebo ob sebi, naj si najdejo tiho miško, ovco, ki se zlije z ostalo čredo, človeka, ki je tako zategnjen, da je v njem umrl vsak del otroka, ki je nekoč tam živel. Naj najdejo nekoga, ki očitno ni izgubil pozornosti, da bi jo sedaj iskal, ali pa je samo rad pozabljen in spregledan. Naj najdejo nekoga, ki na dogodkih ne pije in se ne veseli, ampak pije in se pogrezne v žalost in tišino. Skratka, naj najdejo svoj kos gline, ki ga lahko po mili volji spreminjajo, če mislijo, da imajo to pravico.

Ni fer. Ni. Ampak zapomnite si. Ljudje vas bodo spreminjali in vam govorili, da taki, kot ste, niste dovolj dobri le, če jim boste to dovolili. Sami si določamo svojo vrednost. V svojem življenju imejte svoje plesne korake in pravi ljudje bodo zaplesali z vami. Tudi jaz se bom poskusila spet naučiti plesati. In ne bo lahko. Bo pa vredno. In bo čudovito.